V ponedeljek je Anthoine Hubert pred letom dni doživel usodno dirkaško nesrečo na veliki nagradi belgijske formule 2. Juan Manuel Correa, ki je trčil v avtomobil z gumijastimi stenami francoskega voznika, ki je umrl pri 22 letih, je nesrečo preživel, a še vedno jamra nad telesnimi in duševnimi poškodbami.
Konec tedna se je leto kasneje na prizorišče vrnil z invalidskim vozičkom, da bi se spomnil, kaj se je zgodilo, in svojega poklona spominu na svojega nekdanjega tekmeca in prijatelja.
„Nekoč sem prenehal šteti operacije. Mogoče sem bil operiran med petnajst in dvajset.”
-21-letna Američanka Ekvadorka Correa je za Bild am Sonntag povedala, v prihodnjih tednih in mesecih pa naj bi opravila številne medicinske posege.
ilustracija
Fotó: pixabay.com
Udar je čudežno preplaval živ in brez poškodb hrbtenice. Njegova desna noga je najbolj udarila po trku – tega je vesel, kajti če namerava prihodnje leto znova začeti dirkati, se bo moral spoprijeti le z lažje potisnjenim pedalom za plin.
„Mogoče sem nor ali samo neumen, morda oboje, ampak to je tisto, kar imam rad. Pripravljen sem ponovno tvegati. Navsezadnje se lahko zgodi vsaka strašna nesreča, tudi če se odpravite v supermarket.”
Zaenkrat Correino desno nogo drži zunanji kovinski okvir, ki ga nenehno spominja na to, kaj se je zgodilo.
„Spomnim se vsega po nesreči. (…) Enkrat sem pred seboj zagledal Anthoineov avto. Niti slučajno se mu nisem imel možnosti izogniti, le nagonsko se pripravim na nesrečo. Najbolj strašljiva je bila bolečina v nogah. Vedela sem, da se je zgodilo nekaj hudo narobe. Običajno pol ure v tem času človek nič ne občuti od adrenalina, vendar sem takoj začutil bolečino. Bilo je grozno. Moj avto je zagorel zadaj, življenjski instinkt mi je narekoval, da se odprem in izstopim. A bilo je, kot da bi mi odtrgali noge. Mislila sem, da jih imajo na telesu samo kombinezoni. Potegnil sem jih za seboj, a moja desna noga v pilotski kabini je ostala popolnoma zvita. (…) Nisem mogel niti dihati od bolečin, prosil sem rešilca, da diha. Prestrašila sem se. Naslednji dan sem se zbudil v belgijski bolnišnici, a se iskreno komaj kaj spomnim iz nje. Zaradi propada pljuč sem padel v komo. Moj prvi pravi spomin je, ko sem štiri tedne po nesreči okreval v Londonu.”
-je rekla Correa, ki je izvedela šele za Hubertovo smrt.
