Baklava je torta, narejena iz več plasti tankega testa z nadevom iz sesekljanih oreščkov in prelita s sladkornim sirupom ali medom, poroča portal European Correspondent. Baklava je priljubljena v približno dveh ducatih držav, v Turčiji, po vsem Balkanu, na Bližnjem vzhodu ter na Kavkazu, v Srednji in Južni Aziji, vendar ima vsaka država svojo različico priprave te torte in mnogi jo imajo za svojo kulinarično dediščino. Prisvajanje baklave se je začelo leta 2013, ko je Evropska komisija registrirala baklavo iz Gaziantepa, turške prestolnice baklave, kot izdelek z zaščitenim geografskim poreklom in imenom »Antep Baklavası«, zaščitenim pred imitacijami.
Turška zgodovinopisje vztraja, da baklava v svoji sodobni obliki izvira iz otomanskega Istanbula, grški zgodovinarji trdijo, da je bila ta ikonična torta izumljena v Bizantinskem cesarstvu, iz katerega je nastala sodobna Grčija, približno petnajst drugih držav na tleh Evrope in Azije pa meni, da baklava pripada njim.
Grški poslanci Evropskega parlamenta so januarja 2025 vložili pritožbo, v kateri so poudarili grški izvor baklave in izrazili zaskrbljenost, da si Azerbajdžan in Turčija lastita to specialiteto.
Strokovnjaki so to nacionalno ali nacionalistično obsedenost s poreklom hrane poimenovali »gastronacionalizem«, Turčija pod predsednikom Recepom Tayyipom Erdoganom pa se zdi, da je temu vprašanju še posebej predana, poroča European Correspondent. Med obiskom Turčije prejšnji teden visokih uradnikov držav članic Nata na vrhu Severnoatlantske pogodbe v Ankari so baklavo pogosto postregli kot sladico, gostom pa so kot del edinstvene turške kulinarične dediščine predstavili številne sporne regionalne specialitete.
ilustracija – pixabay.com
Vrhunski turški kuharji so osem mesecev oblikovali »avtentični turški jedilnik« za vrh Nata v sodelovanju z direktoratom za komunikacije predsednika Erdogana, ki si je za glavni cilj zadal »krepitev turške blagovne znamke«.
Dejstvo, da sta Azerbajdžan in Turčija skupaj vložila zahtevo za priznanje baklave kot dela kulturne dediščine obeh držav, je prav tako oblika gastronacionalizma, saj sta ti dve sosednji državi tesni zaveznici, njuni dvostranski odnosi pa temeljijo na formuli »en narod, dve državi«. Ti dve državi se medsebojno podpirata na vseh področjih sodelovanja: vojaškem, diplomatskem, gospodarskem, izobraževalnem, pa tudi na kulinaričnem področju. Pobuda Azerbajdžana in Turčije glede baklave je prišla nekaj mesecev po tem, ko je restavracija v Solunu zaprosila UNESCO, naj prizna »paco«, vrsto tradicionalne enolončnice, kot avtentično grško jed, katere korenine segajo v čas Homerja.
Turški mediji so grško zahtevo takoj izpodbijali in trdili, da je enolončnica, v Turčiji znana kot »iskembe«, pravzaprav turškega izvora, pri čemer so kot dokaz navajali spise potopisca Evlije Čelebija iz 17. stoletja.
Razprave znotraj Unesca o statusu jedi potekajo vsako leto, in to ne le, ko gre za države nekdanjega Osmanskega cesarstva, številne države pa priznanje statusa jedi s strani Unesca smatrajo za nekakšno blagovno znamko.
»To je zgolj simbolično. Dediščina je politično orodje, ni skrivnost. Države jo uporabljajo za prepoznavnost, prestiž in gradnjo identitete. Z drugimi besedami, gre za poceni mehanizem za spodbujanje nacionalizma in projiciranje tako imenovane mehke moči,« je dejala Chiara Bortoloto, antropologinja, specializirana za kulturno dediščino v francoskem Nacionalnem centru za znanstvene raziskave. V praksi oznaka Unesca v večini primerov pomeni zelo malo, saj organizacija ne zagotavlja ne denarja ne zagotovljene podpore, po podelitvi statusa pa ni pomembnega nadaljevanja promocijskih dejavnosti.
Vendar pa je najpomembnejša korist, ki jo podelitev statusa s strani UNESCO-a prinaša, prepoznavnost, ki lahko povzroči nekatere spremembe.
Ali bo baklava postala bolj prepoznavna kot azerbajdžansko-turška sladica, ki jo priznava UNESCO, bo znano šele po prihajajočem zasedanju te organizacije decembra letos.
© Vecer.mk, pravice do besedila pripadajo uredništvu
