Terence Hill je postal svetovno znana osebnost v italijanski filmski zgodovini, zlasti njegove igre v tako imenovanem špageti vesternu. Pogosto je igral z Budom Spencerjem, s katerim sta prvič sodelovala leta 1959, njihovo zadnje skupno delo pa je bilo posneto leta 1994.
ilustracija
Fotó: pixabay.com
Terence Hill je pred kamere prvič stal pred več kot 50 leti, zato seveda iz svojega razcveta hrani veliko neverjetnih zgodb, ki jih je povedal kralju Leventeju. Izkazalo se je na primer komu, torej komu, dolguje svoj legendarni očarljiv pogled. Seveda ima pri tem pomembno vlogo genetika, v resnici pa je večinoma Giuseppe Colizzi tisti, ki je igralca poslal v živalski vrt, preden je posnel film Bog mi odpusti, ne odpustim.
“Poslal me je v živalski vrt, da preučim poglede tigrov. Tu se je rodil ta videz! Spomnim se, da je nekoč pri večerji rekel: Videti moraš popolnoma kot mačke. Pogledat moraš nasprotnika, a pogled ga ne sme opazovati, temveč prodirati vanj” – pravi Hill o skrivnosti filma, ki je velikega mačka opazoval skozi kletko, pozneje pa je moral plenilca spoznati od blizu.
“V Lucky Luku je prizor, ko ležim poleg leva – bil je divji lev, ne nežen. Okoli mene so položili koščke mesa in mi rekli, naj ostanem tiho, negibno in se pretvarjam, da spim, da lev ne bi napadel. Sčasoma je žival napadl kamero in pobegnil!” – se v knjigi o svojem življenju spominja igralca, ki je bil večkrat poškodovan med snemanjem borbenih kinematografov, ker takrat niso dajali toliko varnosti kot danes.
Na primer, morali smo biti prepeljani v bolnišnico na snemanje v Drugače se jezimo. “Stvari ne gredo vedno po načrtu. Glede na zgodbo bi moral pasti in klop bi moral udariti v steno. Naš direktor je vztrajal pri pravih klopeh, čemur smo tako ali tako nasprotovali. Tako sem se sklonil in ko sem spet vstal, so ga našli v glavi. S krvavijo glavo so me prepeljali v bolnišnico, kjer sem si moral rano zašiti s petimi šivi. Včasih se takšne stvari zgodijo, razen seveda z Budom Spencerjem. Mogoče ne z njim, ker se ga drugi bojijo…” – je igralec povedal kralju Leventeju, ki sicer, čeprav je še vedno v odlični formi, že nekaj časa ni pred kamero. Zadnji film je posnel leta 2018 v spomin na prijatelja Bud Spencerja. Ni bil le protagonist, temveč tudi režiser in scenarist filma My Name is Thomas.
Sprva je Bud Spencerja gledal zviška
Zvezdi sta italijansko filmsko industrijo odkrili tako rekoč istočasno, 8 let po začetku kariere pa ju je pometalo življenje, torej italijanski zahodni režiser. Terence Hill je v svoji knjigi Zsugabubus razkril tudi, da na prvi pogled res ni sočustvoval z velikim kolegom. “Ko so me Carlu Pedersolu predstavili, da bo moj partner, nisem mogel verjeti svojim očem. Pomislil sem, kaj hoče ta ljubiteljski mozolj? Vsekakor ne morete reči dveh stavkov smiselno. Potem sem spoznal, da za amaterja to ni amater, ampak le debel” -doda Terence Hill, ki se z lepimi spomini spominja svojega izjemno velikega kolega.
