Ko je Rebecca Black iz Odesse v Teksasu leta 2020 izvedela, da bi lahko njena dva vnuka končala v rejništvu, o tem ni veliko razmišljala. Sprejela je odločitev, ki ji je spremenila življenje – pustila je službo in skrbela za fanta, ki sta zdaj stara osem in šest let.
ilustracija
Photo: pixabay.com
Danes je stara 63 let in pravi, da je zanju žrtvovala mirno upokojitev, finančno varnost in velik del svojega osebnega življenja, vendar svoje odločitve ne bi nikoli spremenila.
Preden je postala njuna skrbnica, je leta delala v administrativnih službah. Od kariere si je vzela odmor, da bi skrbela za mater, vzgojila pa je tudi dve hčerki, ki sta zdaj stari 34 in 36 let.
»Svoje življenje sem vedno organizirala okoli otrok in njihovih dejavnosti. Ko sta odrasla in šla vsak svojo pot, sem se težko spopadala s sindromom praznega gnezda.«
Njena mlajša hči je služila v vojski, a se je po težkih življenjskih izkušnjah soočila z resnimi težavami z duševnim zdravjem. Čeprav je kasneje poiskala pomoč, so se vključile službe za zaščito otrok in maja 2020 odločile, da bodo fanta začasno namestili v varstvo babice.
Bilo je med pandemijo koronavirusa, ko so bili vrtci zaprti, zato Rebecca ni imela nikogar, pri kom bi lahko pustila vnuke, medtem ko je delala.
»Sprva je bilo zelo, zelo težko. Fantje niso razumeli, kje je njihova mama. Vrtec je bil zaradi pandemije zaprt in čez dan jih nisem imela kam pustiti, zato sem morala dati odpoved.«
Kasneje je poskusila z delom v trgovini in administraciji, vendar ni mogla delati, ker je bila zaradi šolskih in družinskih obveznosti nenehno odsotna.
Prvih šest mesecev je vse stroške financirala sama, šele kasneje pa je začela prejemati pomoč, namenjeno sorodnikom, ki skrbijo za otroke.
»Nisem mogla več delati osem ur na dan in jih voziti v šolo, odpeljati domov, pripravljati obroke in jih peljati na dejavnosti. Zato sem se aprila 2025 odločila za upokojitev.«
Čeprav priznava, da ji ni bilo lahko pustiti službe, pravi, da ni nikoli razmišljala o drugi možnosti.
»Sploh si ne morem predstavljati, da bi jih lahko sprejela, ne da bi to storila in pustila, da končajo v rejniški družini.«
Sedem let pozneje se zdi njun vsakdan veliko mirnejši. Dan se začne ob 6.45 zjutraj, ko se pripravijo na šolo, popoldne pa je rezervirano za domače naloge, večerjo in čas, preživet skupaj.
»Doma se trudim, da bi bilo vse mirno. Sama sem in nimamo nobene bližnje družine, ki bi nam pomagala. Po šoli delamo domače naloge, večerjamo in okoli 21. ure jih pripravim za spanje. Po sedmih letih je veliko lažje.«
Čeprav pravi, da je precej stroga, verjame, da bi otroštvo moralo ostati otroštvo.
»Vozila sem jih na ribolov, učila jih voziti kolesa in spuščala zmaje. Iskreno, vse to v meni prebudi otroka. Seveda moram včasih dvigniti glas, ko postanejo poredni. Povem jim, da morajo, dokler so pod mojo streho, upoštevati moja pravila.«
Še posebej je ponosna na svojega starejšega vnuka.
»Prestal je veliko, a je za svoja leta neverjetno pameten in zrel. Pozna imena vseh dinozavrov in me vsak dan preseneča. Je zelo atletski fant in se zgleduje po svojem starejšem bratu.«
Kljub vsemu, kar sta prestala, pravi, da sta fanta danes srečna in uspešna.
„Neverjetno je, kako so zrasli. Kot da nimajo nobenih brazgotin od vsega, kar so prestali. Uspevajo in uspevajo, in mislim, da je to zato, ker imajo stabilen dom, ki ga lahko imenujejo svoj.“
Najtežje ji je, prizna, izgubiti veliko družabnega življenja.
„Večina ljudi mojih let nima več majhnih otrok in ne morejo razumeti mojega življenja. Včasih sem na telefonu s prijateljico in fanta me nekaj vprašata, ona pa mi reče, naj jo pokličem kasneje. Res je težko ohranjati prijateljstva.“
V sedmih letih, ko vzgaja vnuke, ni preživela niti enega dneva stran od njih.
Finančno ni lahko. Živi s približno 1200 dolarji socialne pomoči na mesec in nekaj več kot 700 dolarji preživnine za fanta. Čeprav ima svojo hišo in majhen mesečni obrok hipoteke, so naraščajoči stroški hrane, goriva in popravil doma velik izziv.
»Včasih nakupujem garderobe v trgovinah z rabljenimi oblačili in najdem odlične stvari za fanta. Ampak ni lahko. Samo za popravilo klimatske naprave sem porabila 500 dolarjev, za šolske potrebščine pa vsako leto porabim približno 2000 dolarjev.«
V zadnjem letu in pol je bila njena hči bolj stabilna kot prej in je občasno spet živela z njima. Njena največja želja je, da bi nekega dne ponovno dobila skrbništvo nad sinovoma.
Kljub temu Rebecca priznava, da se pogosto spopada s številnimi vprašanji.
»Pogosto razmišljam o preteklosti in prihodnosti. Sprašujem se.« Sprašujem se, ali sem kot mama naredila napako in ali sem dovolj dobra za svoje vnuke. Bojim se, kaj se bo zgodilo z njimi, če nekega dne umrem, saj nočem, da bi končali v rejniški družini.«
Kljub vsem žrtvam pravi, da tega nikoli ni obžalovala.
»Vzgoja vnukov me je stala upokojitvenih let, vendar tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Oni so razlog, da ostajam aktivna. Žrtvujemo se za naslednjo generacijo in želim si, da bi več starih staršev storilo enako, da bi svojim vnukom prenesli življenjske lekcije in sočutje.«
Na koncu prizna, da obstaja ena stvar, ki ji vsak dan vrača moč.
»Rada bi delala, a največja nagrada je, ko mi nenehno govorijo: ‘Radi te imamo, Gigi.’ Zaradi tega je vse vredno.«
© Vecer.mk, pravice do besedila pripadajo uredništvu
