Še niti pol leta ni minilo od poletnih olimpijskih iger na Japonskem, je športni svet že osredotočen na zimske olimpijske igre. Še nikoli v zgodovini olimpijskih iger ni tekmovalo toliko športnikov, ki odkrito simpatizirajo z LGBTQ kot lani in letos. Lani je na primer Time označil za zgodovinsko, da je v Tokiu tekmovalo 200 odkritih gejev, lezbijk, biseksualcev, transseksualcev, queerov in nebinarnih športnikov brez primere. Športna spletna stran LGBTQ Outsport – ker ta tudi že obstaja – je poročala, da je bilo na XXXII. poletnih igrah več športnikov, ki so se razkrili, kot na vseh nedavnih igrah skupaj. Lani so po podatkih ameriške tiskovne agencije AP na olimpijskih igrah sodelovali trije odkrito transspolni športniki, midfielder Quinn, članica kanadske ženske nogometne reprezentance, pa je postala prva nebinarna in transspolna športnica, ki je osvojila medaljo na olimpijskih igrah. Na poletnih igrah se ji je pridružilo vsaj 186 športnikov, ki so bili odkriti homoseksualci.
Tovrstni rekord ni izostal niti na letošnjih zimskih olimpijskih igrah. V Peking je odpotovalo vsaj 35 odkrito drugačnih športnikov, kar je največje število športnikov LGBTQ doslej. Mednarodne medije je najbolj zanimal Timothy LeDuc, ki tekmuje v drsalni ekipi ZDA. Ameriški časopisi so poročali, da bi se lahko LeDuc zapisal v zgodovino in postal prvi nebinarni športnik v zgodovini zimskih olimpijskih iger. Nebinarna spolna identiteta je krovni izraz za spolne identitete v transspolnem spektru, ki niso izključno moške ali ženske, tj. ne spadajo v to bipolarno (binarno) delitev. V raziskavi iz leta 2020, v kateri je sodelovalo 50.000 študentov v ZDA, se je 3,7 % vprašanih opredelilo za nebinarne.
ilustracija
Fotó: pixabay.com
Transseksualna dvigovalka uteži je brez uvrstitve postala športnica leta
43-letna transspolna dvigovalka uteži, ki se je kot ženska športnica leta uvrstila na olimpijske igre v Tokiu, je bila imenovana za transspolno športnico leta. Novozelandski atlet je do leta 2013 tekmoval kot moški. Hubbardova, ki se identificira kot ženska, je skoraj vso svojo kariero preživela na moškem področju, vendar je bila tam dokaj neuspešna, zato se je odločila, da bo svojo fizično premoč poskusila izkoristiti na ženskem področju. Laurel Hubbard je na olimpijskih igrah v Tokiu tekmovala v ženskem dvigovanju uteži v kategoriji 87+ kg, vendar se ni uvrstila, saj ni izvedla niti enega veljavnega sestava. Hubbardova se je na olimpijske igre uvrstila po tem, ko je Mednarodni olimpijski komite določil omejitev testosterona za transspolne športnike. Hubbardova je bila v strokovnih krogih deležna številnih kritik, ker je tekmovala v ženski konkurenci, saj so njena postava, dolžina in moč kosti ter velikost pljuč primerni za moške, kar ji je po mnenju mnogih dalo veliko konkurenčno prednost v ženski konkurenci.
Več o tej temi si preberite v 15. februarski številki revije Ripost7, med drugim o tem, kako bi lahko zamisel Joeja Bidena povzročila smrt profesionalnega športa, o stališču Donalda Trumpa do transspolnih športnikov ter o tem, kaj znanstveniki in športni zdravniki menijo o politiki Mednarodnega olimpijskega komiteja glede transspolnih športnikov.
Marguerite A. Peeters je v svoji knjigi Gender Insanity poskušala prikazati realno sliko razlogov za dovzetnost za teorijo spola v razvitem svetu in kaj točno ta ideologija zajema. Bolj ko je družba v državi sekularna in manjša kot je moč družinske institucije, lažje je dovzetna za gibanje, ki se tiho širi.
Pred nekaj meseci je priznana francoska avtorica Marguerite A. Peeters izdala knjigo z naslovom Gender Madness o procesu, ki je postal eden od prevladujočih družbenih trendov v zahodnem svetu. Avtor, ki je tudi strokovnjak Papeškega sveta za sekularizem, je skušal prikazati realno sliko razlogov za dovzetnost za teorijo spola v razvitem svetu in kaj točno ta ideologija zajema.
Spol ali družbeni spol je teorija, ki pravi, da spola ne določajo biološke danosti osebe, temveč njena razvrstitev in družbeno vedenje. Z drugimi besedami, če se nekdo počuti in obnaša kot ženska, je ženska – ne glede na to, ali je biološko rojen kot ženska.
Avtorica je ob predstavitvi knjige povedala:
teorija spola je pravzaprav preporod marksizma. Zatirani delavski razred so danes skupnosti LGBTQ in ženske, ki jih je treba osvoboditi moškega zatiranja.
“Spolna norost se je razvijala postopoma. Ta proces se je začel na svetovni konferenci o ženskah v Pekingu leta 1995. Ta proces torej traja že 25 let, zdaj pa smo prišli do faze izvajanja, popolnega zaključka,” je Peeters povedal v oddaji Nedeljske novice radia Kossuth.
“Menim, da je bil načrt za integracijo načela enakosti spolov, ki je bil sprejet leta 1995, izveden. Obstaja vidni del in nevidno, podzemno napredovanje.
Slednje se na področju izobraževanja dogaja tiho, celo prek lobijev, ki so usmerjeni v šole. Obstaja v kulturnih izdelkih, kot so filmi, in v zabavni industriji, ki jo propagandno ohranja na dnevnem redu.
-je pojasnil Peeters.
Bolj ko je družba v državi sekularna in manjša kot je moč družinske institucije, lažje postane dovzetna za tiho gibanje. V teh družbah morajo biti starši in vzgojitelji bolj pozorni in proaktivni, če ne želijo, da bi se njihovi otroci okužili s teorijo spola.
Starši morajo spremljati učne načrte svojih otrok, saj je vključena v izobraževanje pri teoretičnih predmetih, tako da lahko otroke doseže tudi pri pouku geografije,
kot v Franciji,” je dejal.
“Teorija se je prvotno rodila na področju psihiatrije, psihologija pa je trdila, da obstaja subjektivna presoja o tem, ali se nekdo počuti kot ženska ali moški. Tako je imela psevdoznanstveno podlago in ideologe: ljudi, ki so prakticirali homoseksualnost, in gender feministke, ki so postale politične akterke. Predstavljali so ideološki program ali program kulturne preobrazbe, ki je pozneje postal politični program,” je dejal in nakazal postopno širjenje ideje. In danes v mnogih sekularnih družbah moralni svetovni nazor politike večinoma ni povezan z iskanjem dobrega in pravilnega, ampak je sociološki,” je dodal Peeters.
