V otroštvu je šel s trebuhom za kruhom
Carlo Pedersoli ali splošno znani kot Bud Spencer je bil razmeroma naporen otrok. „Še kot malček je pobegnil od vsepovsod,” pripoveduje njegov bližnji prijatelj, Lorenzo De Luca. Enkrat se je z bratrancem, ki je bil še mlajši od njega, napotil po svetu, star pet let ali še manj. Ob eni drugi priložnosti je še kot majhen fantič odvezal čoln enemu od ribičev v bližini Neaplja, kamor je družina hodila na počitnice. Pustolovski duh je bil pri njem nagonski. Ko je njegov oče to spoznal, ga je „za kazen” vrgel v morje. Carlo se je tako naučil plavati.
Čeprav je bil Carlo perspektivni športnik, bil je sedemkratni prvak v plavanju, leta 1951 je v svoji domovini prvi preplaval 100 metrov pod minuto, je imel zelo lenobno naravo.
„Pozimi sva iz Santa Lucie, ki je del Neaplja, skupaj hodila na treninge. Carlo je vsakič prišel pome z drugim avtom. Bil je strasten zbiratelj avtomobilov. Nikoli ga ni zanimala monotonost treningov, kljub temu je bil najboljši v bazenu,” ohranja spomin nanj njegov kolega plavalec in vaterpolist, Fofo Buonocore.
Carlo je bil po značaju vesel. Srečo je imel ne le v športu, ampak tudi v zasebnem življenju. Enkrat je bil na primer s tekmovanja na severu Italije z vlakom namenjen domov v Rim. Pet minut po tem ko je zapustil železniško postajo San Lorenzo v italijanskem glavnem mestu, je tam prišlo do bombnega napada, v katerem je življenje izgubilo tri tisoč civilistov, dvanajst tisoč pa se jih je poškodovalo. Kljub temu da se je ta zadeva zanj srečno iztekla, pa niti njega nesrečna usoda ni zaobšla.
„Večkrat sem mu pravil, v katero smer naj umakne glavo. Enkrat pa sem ga slučajno udaril,” z nasmehom pripoveduje Riccardo Pizzuti, ki je 22 let prenašal udarce Buda Spencerja. „Po omotici, ki je trajala 2–3 minute, je prišel k sebi in me vprašal, ali sem ga mahnil s palico, toda uporabil sem le svoje pesti. Bud se je začudil, kako zaušnico sem mu prisolil.” Zaradi varnosti in nepredvidljivih dogodkov je Bud na snemanjih ob sebi zmeraj imel svojega osebnega zdravnika. „Ob eni priložnosti sva se zmenila, da bom dobil zaušnico z desne, a je pozabil in me mahnil z leve tako močno, da mi je počil bobnič. Spet drugič so bile Carlove misli že pri špagetih, ker me je tako usekal, da sta mi izpadla dva zoba, ” z nasmehom pripoveduje igralec, ki je kljub nesrečam zelo rad sodeloval s Spencerjem.
BRODOLOM IN ARETACIJA
Bud Spencer se je v zanimive situacije zapletal tako na snemanjih kot v zasebnem življenju. Enkrat je doživel celo brodolom. „Obdala me je tema, še voda je bila črna in mrzla. V daljavi se je svetlikal svetilnik v kraju Gaeta, to je bila edina svetla točka, ki je bila vidna v razdalji štirih kilometrov. Odločil sem se, da bom odplaval do tja. Čim mi je uspelo, sem čez skale priplezal na obalo in se oglasil pri pristaniških organih oblasti, jim zaželel dober večer ter jim javil, da sem v bližini doživel brodolom,” se spominja Bud Spencer, ki je imel vroče trenutke ob tesnem trčenju v nesoglasja z FBI. Na letališču v New Yorku sta ga namreč na izhodu, ki je bil rezerviran za tuje potnike, zadržala dva visoka možakarja s temnimi sončnimi očali. Gospodje so me strpali v majčkeno sobo in me zaslišala o zasebnem letališču, ker sta predvidevala, da se ukvarjam s prekupčevanjem mamil. Očitno me nista prepoznala kot igralca, zanje sem bil le bradati italijanski velikan,” se je spominjal Bud Spencer, ki svojim bližnjim doma ni pripovedoval prav pogosto, medtem ko je o svojih pripetljajih na potovanjih zelo rad spregovoril svojim otrokom.
Fotó: pixabay.com
NEVIDNI OČE
Njegova žena Maria je Carla doma klicala „čudoviti, nevidni oče.” To pa zaradi tega, ker je njen mož letno snemal dva oz. tri filme na najrazličnejših koncih sveta in se zato ni uspel posvetiti vzgoji otrok, ki je bila prepuščena njej. Ona je otroke vozila v vrtec in v šolo, pa tudi pregled domačih nalog in nadzor igre je sodilo v njen resor. »Iskreno rečeno zaradi vseh potovanj niti nisem imel slabe vesti, nenazadnje sem delal zato, da bo moja družina bolje živela. Ko sem prišel domov, so me sprejeli tako, kot bi bil zdoma le en dan. Otroci so bili srečni, a niso prekipevali od veselja, tudi Maria je bila srečna, a ni skočila iz svoje kože. Ker dejansko niso imeli občutka, da bi ne bil z njimi,« se je poskušal izgovarjati Bud Spencer, ki se na stara leta ni bal smrti.
»Ne morem reči, da mi pogum narekuje to, da se požvižgam na smrt, veliko bolj mi te besede ko gledam smrti v oči, polaga na jezik neapeljski fanatizem, poln ironije. Kdo ve, morda bom šel tako, kot moj oče, ki je med gledanjem Pippa Baudoja na televiziji spokojno zaspal na kavču. Zelo me zanima, kaj bo sledilo življenju na Zemlji. Prepričan se, da se bo pustolovščina nadaljevala,« je povedal Bud Spencer v enem svojih zadnjih intervjujev Leventi Királyu, čigar knjiga o italijanskem razgrajaču z naslovom Po sledeh Piedona je izšla novembra.
