Boris Kálnoky je s princem Charlesom opravil ekskluzivni intervju o Sekleriji, njeni tradiciji in ljubezni njenih prebivalcev.
V majhnem mestecu Miklósvár (Miclosoara) na robu dežele Seklerije, severno od Brašova na bregu reke Olt, je lep dan. Prej je deževalo, zdaj pa je zunaj sonce in piha le rahel vetrič,” je zapisal Mandiner.
“Poglej!” nekdo presenečeno zakriči in s prstom pokaže v zrak. To je res redek prizor: nad z mahom poraslimi strehami leti štorklja. Štorklje so prišle več tednov prej, nekatere še vedno urejajo svoja gnezda, vendar je večina že izvalila svoj naraščaj in ga je treba nahraniti. Princ Charles se ozre naokoli. Ta ptica zagotovo varuje svojega mladiča, pravi. Nekaj metrov stran, v prašni ulički, se poskuša skriti mladiček šoje. Prestolonaslednik se skloni in ga nežno odrine s ceste med rože. Dvigne pogled. “Nekje mora biti gnezdo,” ugotavlja. Opazi, da je gnezdo tam, pod ostrešjem.
Od zadnjega obiska valižanskega princa v Transilvaniji, pokrajini, ki mu je še posebej všeč, so minila tri leta. Sicer prihaja vsako leto, običajno maja. Zaradi pandemije je bil nekaj časa odsoten, zdaj pa se je vrnil, kot ponavadi ga spremljajo nekateri prijatelji – ne nazadnje tudi britanski in romunski varnostniki, ki izza sončnih očal budno opazujejo morebitne grožnje.
Ljubezen do Transilvanije je v njegovi krvi
Kaj ima princ Charles tako rad v tej regiji?
ilustracija
Fotó: pixabay.com
Po njegovih besedah ima ljubezen do Transilvanije “v krvi”. Ena od prababic kraljice Elizabete je bila namreč madžarska plemkinja, grofica Klaudija Rhédey. Tokrat pa princ Charles odgovarja, da se je v kraj zaljubil zaradi njegove lepote in ljudi, ki tu živijo.
»Tu čutim nekakšno kontinuiteto,« pravi, »ravnovesje med človekom in naravo, ugoden in koristen cikel, ki obstaja že od nekdaj.” Princ ima tudi majhno hišo v kraju Valea Zălanului ob vznožju Karpatov. Včasih je tam prespal. “Sinoči se okoli hiše potikal medved,” pripoveduje časniku Mandiner, “psi pa niso nehali lajati.”
»Lepo se je vrniti,« nadaljuje britanski prestolonaslednik, »zdaj lahko vsaj vidim, koliko so zrasle jablane.« Ko je v Transilvaniji, običajno obišče grofa Tiborja Kálnokyja, brata avtorja teh vrstic. On je tisti, s katerim se na to mirno nedeljo sprehaja po mestu Miclosoara. Od njegovega zadnjega obiska se je veliko spremenilo in rad bi si vse to ogledal. Opazuje domačine pri delu: mizar na njegovem dvorišču kleše nagrobnik. Najustreznejši slovenski prevod za nagrobnik je, vsaj po mojem mnenju, totem. To je tradicija, ki sega v predkrščanske čase in označuje grob. Madžari, ki živijo tukaj v deželi Sekleriji – Seklerijci – v izrezljano deblo vrezujejo znake, ki pričajo o življenju pokojnika. Seklerija je del Transilvanije, ki je bil Charlesu najbolj všeč.
