Ob sami omembi imena Ane Frank se mnogi najprej spomnijo šolskih beril, nato pa ganljivih strani, ki opisujejo resnične grozote in osamljenost družine med drugo svetovno vojno.
ilustracija
Photo: pixabay.com
Vendar pa je za ves svet njen dnevnik postal najbolj ganljiv simbol trpljenja holokavsta. Zanimivo je, da so njene zapise našli šele po vojni, ko se je oglasila Nemka Miep Gies.
Miep je kot otrok šla skozi pekel
Tudi Miep je kot otrok občutila posledice vojne. Zaradi lakote in revščine so jo kot enajstletno deklico poslali na Nizozemsko, da bi živela pri rejniški družini. Čeprav je bila tujka, se je hitro vključila, se naučila jezika in si našla prijatelje. Ko pa so se nacistične ideje začele širiti po Evropi, se je Miep znašla pred moralno izbiro. Zavrnila se je pridružiti nacistični organizaciji, zaradi česar ji je grozila deportacija nazaj v nacistično Avstrijo. Da bi ostala na Nizozemskem in se izognila usodi tisočev deportirancev, se je poročila s svojim zaročencem Janom, članom nizozemskega odporniškega gibanja. Bila je poroka iz ljubezni, a tudi iz obupa.
Miep sreča podjetje Anninega očeta
Kmalu zatem se je Miep zaposlila v podjetju Opekta, kjer je spoznala svojega šefa, Otta Franka, ki je svojo družino po begu pred preganjanjem v Nemčiji pripeljal v Amsterdam.
Miep in njen mož sta se zbližala z družino Frank in jim pomagala, še posebej pa sta imela rada njegovo hčer Anno. Ko so nacisti okupirali Nizozemsko, so Miep in trije drugi zaposleni prevzeli odgovornost za skrb za družino Frank – prinašali so jim hrano, novice iz zunanjega sveta in jih skrivali.
Družina van Pels in zobozdravnik dr. Pfeffer sta se prav tako preselila v tajno zavetišče. Miep je, da ne bi pritegnila pozornosti, kupovala le eno živilo naenkrat, blago pa je kupovala na črnem trgu. Svojo skrivnost je skrivala pred vsemi, celo pred najbližjimi prijatelji.
Nacistična invazija in začetek konca
4. avgusta 1944 skrivnost ni mogla več ostati v rokah. Nacisti so po do danes nepojasnjenem namigu vdrli v stavbo in aretirali vse skrite ljudi. Miep je opazovala, kako so Frankove odpeljali. Zla ni mogla ustaviti, a je poskušala – šla je na policijo, ponujala podkupnine, zahtevala odgovore. Vse je bilo zaman. Vendar je nato storila nekaj, kar bo kasneje postalo spomenik groznemu času – vrnila se je v tajno zavetišče in našla zvezke in papirje. Bil je Annin dnevnik.
Ni ga uničila, ampak ga je skrila v predal, vse v upanju, da ga bo nekega dne vrnila Anni. Žal se ta želja ni nikoli uresničila.
Ana je umrla za tifusom marca 1945, le nekaj tednov pred koncem vojne. Preživel je le Otto.
»Preberi, kako je bila tvoja hči ubita«
Ko se je Otto vrnil, strt in sam, mu je Miep tiho izročila zvezke in rekla:
»To je zapuščina tvoje hčere. Preberi, oče, kako je bila tvoja hči mučena in ubita.«
Iz teh besed, iz bolečine in skrivanja se je rodila knjiga, ki je pretresla svet. »Dnevnik Ane Frank« je postal pričevanje o izgubljenem otroštvu, o nekem času, o boju. Preveden je bil v več kot 70 jezikov in prodan v milijonih izvodov.
© Vecer.mk, pravice do besedila pripadajo uredništvu
