Jennnie Marshall-Hamad je glavna medicinska sestra v kraljevi bolnišnici v Bradfordu. Ženska je pred štirimi tedni, le nekaj dni pred sinovim (Zedi) četrtim rojstnim dnem sprejela težko odločitev, otroka je odpeljala k svoji materi.
Ker njena mati sodi v skupino bolj ogroženih, sama pa dela s pacienti, okuženimi s koronavirusom, se je Jennie zavedala, da dolgo časa ne bo mogla objeti svojega otroka. Ni želela tvegati, da bi njena mati ali otrok zbolela. Ker so že številni njeni kolegi zboleli, je morala delati v toliko izmenah, kolikor je le zmogla.
„Moja dolžnost je, da sem v izrednih razmerah zaradi epidemije v bolnišnici in da dam vse od sebe za dobrobit bolnikov in svoje ekipe,” je povedala. Vedela je, da bo to za sabo potegnilo ogromno žrtvovanja.
»Z Zedijem se vsak dan slišiva po telefonu in se virtualno objameva, si dava poljubček. Kljub temu je nočna mora vsake mame, da svojega otroka ne more vzeti v naročje, mu ne more zaželeti lahko noč in ga poljubiti pred spanjem. Samo po telefonu,« je v solzah pripovedovala medicinska sestra.
»Nisva se srečala tri tedne, k materini hiši sem se skrivoma pritihotapila in skozi okno kukala svojega sina. Nisem želela še pri njem potencirati bolečine zaradi ločenega življenja. Po treh tednih enostavno nisem več zdržala.«
ilustracija
Fotó: pixabay.com
Poklicala je sina, mu razložila, da ga bo obiskala, a da se mu ne sme približati, le skozi okno se bosta lahko videla. Zedi je bil razumevajoč in se je dobro odzval na nastalo situacijo.
»Za njegov rojstni dan je bilo najtežje, da se ga nisem smela dotakniti. Gledala sem ga le z vogala dvorišča.«
Zedi se dobro počuti pri babici, saj sta že do sedaj skupaj preživljala veliko časa zaradi Jenniene službe. Trenutna situacija pa je povsem drugačna, zlasti ker nihče ne more napovedati, kako dolgo bo vse skupaj še trajalo. Čeprav je izredno težko, se vsi zavedamo, da moramo zdržati – piše BBC.
