Po besedah Arthurja Brooksa, ki je profesor na Harvard Kennedy School in Harvard Business School v Bostonu, obstaja več ključnih navad, ki jih srečni in zdravi ljudje gojijo s staranjem. V podkastu FoundMyFitness je razkril podatke iz Harvardove študije razvoja odraslih, longitudinalne študije, ki poteka že 85 let in je opredelila šest tipičnih navad, značilnih za dolgožive ljudi.
Prve tri navade, ki jim pripisujejo dolgoživost, so “očitne”, a temeljne. Uravnotežena in prehransko bogata prehrana podpira tako fizično kot duševno zdravje, strokovnjaki pa vse bolj poudarjajo pomen vnosa vlaknin za zdravje črevesja in možganov.
Ko gre za vadbo, ta znanstvenik poudarja, da je pretiravanje lahko kontraproduktivno, in opozarja, da »odvisniki od vadbe« tvegajo »mehanske poškodbe« telesa, zato je zmernost ključnega pomena.
ilustracija – pixabay.com
Tretja navada je povezana z razvadami – najsrečnejši ljudje so izjemno zmerni in nihče od njih ni bil odvisen, in če so imeli takšno težavo, so jo premagali. »Kadilci, ki vse življenje kadijo, tvegajo smrt zaradi bolezni, povezane s kajenjem,« je dodal Brooks.
Pogosto spregledana navada je vseživljenjsko učenje. Ljudje, ki se nenehno učijo in ostajajo radovedni, so v starosti običajno bolj zdravi in srečnejši. To ne zahteva nujno formalne izobrazbe, pogosto pa vključuje navdušeno branje in splošno radovednost o svetu okoli sebe. »To je tisto, kar je resnično, resnično pomembno,« je dejal v podcastu.
Druga navada, ki jo mnogi ljudje spregledajo, je razvoj zrelih mehanizmov spoprijemanja. Brooks ta koncept opisuje kot »tehniko življenjskega izziva« in pravi, da je to veščina, ki jo je treba aktivno razvijati.
»V tem moraš postati dober. Če te veščine ne izpiliš, boš slab, ko se bodo pojavile prave težave.« Srečni in zdravi ljudje imajo svoje načine reševanja težav in so pri tem izjemno spretni, nekatere od zdravih metod pa vključujejo terapijo, meditacijo, molitev ali vodenje dnevnika.
Brooks, ki je svojo kolumno »Iskanje sreče« začel v začetku leta 2026, poudarja, da sreča ni le stvar naključja, temveč veščina, ki se je je mogoče naučiti. Opredeljuje jo kot stranski produkt treh »makrohranil«: užitka (užitka v kombinaciji z ljudmi in spomini), zadovoljstva (nagrade, ki pride po trudu in boju) in smisla (občutka namena in skladnosti v življenju).
© Vecer.mk, pravice do besedila pripadajo uredništvu
