Angelica je prvič opazila, da je nekaj narobe, ko so ji dan pred poroko, 22. junija 2022, začele otekati noge. Ko so ji noge še naprej otekale, je takrat 75-kilogramska mati enega otroka poiskala pomoč. Toda zdravniki so njene skrbi zavrnili in jo poslali domov z diuretiki. Otekanje Angeličinih nog je vztrajalo in v nekaj tednih je pridobila še več kilogramov. Zdravniki so ji svetovali, naj pije več vode, čeprav je bil za to kriv tumor.
ilustracija
Photo: pixabay.com
»Ko sem zjutraj vstala iz postelje, sem jokala, ko sem poskušala hoditi zaradi otekline. Morala sem se oklepati stvari, ker sem se počutila, kot da bi me pete bolele na iglah,« je Angelina povedala o začetku.
V njenem trebuhu je zrasel 10-kilogramski tumor.
Dva meseca po poroki je Angelicina teža znova poskočila – na skoraj 86 kilogramov –, pri čemer je bila najbolj opazna teža skoncentrirana v njenem trebuhu. Ker jo je skrbel rastoči trebuh, je naslednji dve leti obiskovala zdravnike, vendar pravi, da ji ultrazvoka niso nikoli ponudili. Pravi, da so bili njeni krvni izvidi čisti in da so ji zdravniki rekli, da mora za izgubo kilogramov le dieta in vadba.
Zdravnik mi je rekel, naj se gibljem in shujšam. Večina teže je bila v mojem trebuhu, takrat pa sem imela 127 kilogramov, noge pa so mi postajale večje. Medtem na bradi ali obrazu sploh ni bilo dodatne teže,
je povedala.
Angelica je na urgenco odhitela šele novembra 2025, ko je začela čutiti zbadajoče bolečine v trebuhu. Medicinsko osebje na urgenci je mislilo, da je noseča, in posumilo, da bolečino verjetno povzroča počeno ali skorajšnje počenje slepiča. Na koncu so jo poslali na ultrazvok, CT in magnetno resonanco. Skeniranje je razkrilo ogromno 33-centimetrsko bulo v Angelicinem želodcu. Tumor je bil tako velik, da je tehtal 10 kg in se ni mogel spraviti v koš za medicinske odpadke, ko so ga kirurgi odstranili v triurni operaciji. Angelica je zdaj spregovorila o svoji izkušnji, saj se je počutila razočarano, ker so jo toliko let ignorirali, poroča The Sun.
Angelica Ortiz iz Wilkes-Barreja v Pensilvaniji je po odstranitvi tumorja dejala: »Če bi bila neznanka in bi se videla, bi zaradi velikosti svojega trebuha mislila, da sem noseča šest ali osem mesecev. Ljudje v trgovini bi me spraševali, kdaj naj bi rodila? Bilo je uničujoče, ker sem si tako zelo želela otroka. Tretji ali četrtič sem že obupala. Nisem vedela, kaj naj rečem. Na koncu nisem imela ogledala v hiši, ker sem se ob pogledu nase počutila ogabno in se nisem hotela videti.«
