Glede na najnovejše raziskave nekatere genetske variacije vplivajo na to, kako telo shranjuje maščobo ali kako nagnjeni smo k prenajedanju. Poleg tega lahko genetska sestava napove tudi, kako se bo nekdo odzval na različna zdravila za hujšanje.
V študiji, ki je bila v ponedeljek objavljena v znanstveni reviji Nature Medicine, je sodelovalo več kot 600 raziskovalcev z vsega sveta. Analizirali so genetske podatke več kot 5 milijonov ljudi – to je največja in najbolj raznolika genetska baza podatkov doslej. Raziskava je vključevala tudi bazo podatkov 23andMe. Raziskovalci so ustvarili tako imenovano poligensko oceno tveganja, ki preučuje, katere genetske variante ima oseba, ki so povezane z višjim indeksom telesne mase (ITM) pri odraslih. Raziskovalci pravijo, da se ta ocena lahko uporabi za oceno tveganja za debelost v odrasli dobi pred 5. letom starosti.
»Otroštvo je najboljši čas za intervencijo,« je dejala Ruth Loos, profesorica na Raziskovalnem centru za presnovo fundacije Novo Nordisk na Univerzi v Københavnu. (Na raziskavo centra ne vpliva farmacevtsko podjetje Novo Nordisk, čeprav je več avtorjev študije povezanih s podobnimi podjetji.)
Debelost narašča po vsem svetu
Raziskava je pravočasna: stopnja debelosti pri odraslih se je od leta 1990 podvojila, stopnja debelosti pri mladostnikih pa se je početverila, kažejo podatki Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Danes je po podatkih Centrov za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC) debelih približno 16 odstotkov odraslih po vsem svetu, v Združenih državah pa več kot 40 odstotkov.
Čeprav to ni prvi genetski test, ki poskuša napovedati tveganje za debelost, Loos in njegova ekipa pravita, da je nova ocena približno dvakrat močnejša od trenutnih zdravniških ocen. Prejšnji rezultat je pojasnil približno 8,5 odstotka tveganja za debelost, medtem ko je novi pristop to povečal na 17,6 odstotka – vsaj za ljudi evropskega porekla.
»To je močan označevalec tveganja, vendar je še vedno veliko vprašanj,« je dejal dr. Roy Kim, pediatrični endokrinolog na otroški kliniki Cleveland, ki ni sodeloval v študiji.
Vendar pa več kot 80 odstotkov tveganja za debelost določajo okoljski dejavniki, kot so kraj bivanja, hrana, do katere imate dostop, in koliko se gibate.
Test je bil manj učinkovit za ljudi neevropskega porekla, z natančnostjo 16 % za vzhodnoazijske Američane in le 2,2 % za podeželske Ugandance.
Podatki so pokazali, da je bilo 70 % udeležencev pretežno Evropejcev, 14 % Hispanoameričanov, 8 % vzhodnoazijskih in manj kot 5 % Afričanov. Večina slednjih je bila Afroameričanov z mešano genetsko dediščino. Le 1,5 % jih je bilo južnoazijskih.
Loos je dejal, da je nova ocena pomemben korak naprej, vendar je še vedno prototip. Naslednji korak bi bil razširitev genetskih podatkov ljudi različnega porekla, zlasti Afričanov, da bi model zanesljivo deloval za vse.
»Ta ocena bi lahko bila potencialni označevalec, kot je visok krvni tlak za srčne bolezni – ni odločilni dejavnik, vendar bi lahko bila pomembno opozorilo,« je dodal.
Genetika je le del zgodbe.
»Debelost ni zgolj genetska, zato genetski podatki sami po sebi ne morejo zagotoviti natančne napovedi,« je dejal Loos. Pri hudi debelosti (ITM nad 40) so genetski dejavniki bolj prevladujoči, je dodal.
Kljub temu lahko zgodnje prepoznavanje otrokove genetske predispozicije in posredovanje z ustreznimi nasveti o življenjskem slogu v zgodnji starosti dolgoročno znatno zmanjša razvoj debelosti. Glede na raziskave bo 55 % debelih otrok postalo debelih kot mladostniki, **80 % pa jih bo ostalo prekomerno težkih tudi kot odrasli.
»Vedenjski dejavniki so ključni,« je poudaril dr. Kim. „Na tveganje vplivajo tudi njihovo okolje, dostop do zdrave hrane, možnosti za vadbo in celo njihovo znanje o zdravi prehrani.
Koliko je genetika v resnici odvisna?
ilustracija
Photo: pixabay.com
Študije dvojčkov so pokazale, da lahko genetski dejavniki igrajo do 80 % vloge pri razvoju debelosti – vendar je življenjski slog še vedno izjemno pomemben.
„Tudi ljudje z enako genetsko sestavo imajo lahko različne oblike telesa,“ je dejala Kim. „V moji praksi že od malih nog poudarjamo, da se otroci učijo pomena hrane z visoko vsebnostjo beljakovin, sadja in zelenjave ter izogibanja rafiniranim ogljikovim hidratom.
To bi lahko odprlo tudi nove perspektive pri zdravljenju odvisnosti od drog.
Dr. Juliana Simonetti, sodirektorica programa za obvladovanje telesne teže na Univerzi v Utahu, že pet let uporablja genetsko testiranje pri svojih odraslih pacientih. »Debelost ni ena sama bolezen – pojavlja se v številnih oblikah,« je dejala Simonettijeva, ki ni bila vključena v novo raziskavo.
Geni se lahko uporabijo tudi za ugotavljanje, ali ima nekdo težave z občutkom sitosti – genetska mutacija, zaradi katere so ljudje bolj nagnjeni k prekomerni telesni teži.
Vendar Simonettijeva poudarja, da genetske mutacije ne povedo celotne zgodbe. Geni, podedovani od staršev, tudi če niso mutacije, lahko vplivajo tudi na to, kako telo shranjuje maščobo ali porablja energijo.
Gensko testiranje se že premika k napovedovanju, kako dobro bodo določena zdravila za hujšanje delovala na osebo – vendar Simonettijeva pravi, da je to še vedno v zgodnjih fazah.
»Trenutno poznamo približno tri ozdravljive mutacije od približno 80, ki so znane.« Vendar je podatkov vedno več in upam, da bomo v prihodnosti lahko veliko natančneje določili, kateri pacienti se dobro odzivajo na katero zdravljenje.
