Čeprav se morda zdaj zdi, da je to nemogoča naloga, verjemite, da rešitev obstaja! Globoko vdihnite, umirite se in se lotite dela!
ilustracija
Fotó: pixabay.com
Dobrega ni preveč
Ko se otrok odvrne od nas, najprej pomislimo, da verjetno nismo dovolj pozorni na to, kako se počuti ali o čem razmišlja. To je morda res, vendar je lahko res tudi nasprotno. Če z njim preživimo preveč časa, lahko postane tako samoumevno, da začne iskati pozornost in družbo drugega starša. Za to obstaja samo ena rešitev: v prihodnje poskušajte z obema preživeti enako količino časa, imejte dejavnosti, pri katerih preživi čas samo z mamo ali samo z očetom, in dejavnosti, pri katerih je vsa družina skupaj. Če je majhen, upoštevajte dejstvo, da se še ne zavedajo, da ljubezen ni na voljo v določeni količini in da je ne zmanjka, če eden od staršev daje preveč. Dajte jim čas, da razumejo, da sta lahko dve osebi – v tem primeru starša – enako ljubljeni.
– pravi psihologinja Dr. Gabriella Fehér, ki nam daje več nasvetov.
Nehajte tarnati!
Če vaš otrok – ne glede na to, kako velik je – želi nekaj početi ali se pogovarjati z drugim staršem namesto z nami, obvladajte svoje občutke, ne bodite užaljeni, ne tarnajte in mu ne recite: “Seveda, saj ga imaš bolj rad! Sprejmimo in spoštujmo njegove želje, saj ga tako naučimo poštenosti. Poskusimo, da se ne bo počutil krivega zaradi svojih čustev.
Vse ima svoje meje!
Naravno je, da želite otroku ustreči, vendar je pomembno, da postavite in upoštevate meje. Če na primer želite, da vas oče pelje v telovadnico, vendar je zaseden, ne poskušajte pustiti kamna na kamnu, da bi se vse zgodilo tako, kot želi vaš otrok. Bodite odločni in povejte, da ga bo tokrat v telovadnico odpeljala mama, ne glede na to, ali mu je to všeč ali ne. Pomembno je, da včasih rečeta ne oba starša, ne samo eden, in si nikoli ne nasprotujeta!
Pustite drugemu, da se izkaže
Če otrok raste ločeno od drugega starša, je pomembno, da pri otrocih poudarjate dobre lastnosti svojega partnerja. Pohvalite smisel za humor, spretnost ali celo športne dosežke drug drugega. Izpostavimo lahko, če je drugi starš pri določeni spretnosti spretnejši od nas. Z otroki se pogovarjajte o tem, kaj jim je všeč pri mami in kaj pri očetu. To nam je lahko v prihodnosti v veliko pomoč pri jasnejšem pogledu na stvari. Pazite, da drugega starša ne boste nikoli okvalificirali, da ne boste skušali biti boljši od njega in si s tem pridobili rdečo oznako v otrokovi knjigi!
Spodbujanje samostojnosti
Spodbujajte jih, da si prizadevajo za samostojnost, primerno njihovi starosti. Ne poskušajte vedno narediti vsega namesto njih, zlasti če so najstniki. V tej starosti iščejo lastno identiteto, poskušajo preiti iz otroštva v odraslost in to ni lahka naloga. Morda bodo sprejeli odločitve, ki so za nas šokantne ali se z njimi ne strinjamo, ki jih ne bi sprejeli. A tako bi moralo biti! Dokler to, kar počnejo, ni nevarno, jim pustimo, da poskušajo situacijo rešiti na svoj način. Kajti če bomo vedno vse naredili namesto njega, se bo instinktivno odmaknil od nas, ker mu preprečujemo, da bi odrasel. V možganih je prefrontalni korteks odgovoren za usklajevanje razumnega delovanja, obvladovanje agresije, usmerjanje pozornosti in razmišljanje o reševanju problemov. To področje začne prevzemati vlogo uravnavanja vedenja pri šestih letih in se v celoti razvije šele okoli 25. leta starosti.
Te spretnosti se najpogosteje pridobivajo v obdobju odraščanja, zato je zelo pomembno, da smo v tem času na voljo, če otrok potrebuje pomoč pri sprejemanju pomembnih ali nevarnih odločitev, hkrati pa mu moramo omogočiti, da se po možnosti osamosvoji. Vsekakor čutimo zelo močno potrebo po tem, da jim svetujemo, da jim povemo, kaj bi po našem mnenju morali storiti, saj jih želimo zaščititi pred neuspehom. Vendar pa se uči, kako samostojno reševati probleme, kako samostojno ravnati v situacijah in kako se spoprijeti s stresom. Če bomo vedno reševali vse njegove težave, do odraslosti ne bo imel veščin za samostojno spopadanje s stresom. In zaradi tega bo nekega dne zelo jezen na nas!
Bodite tam, če nas potrebujete!
Včasih ne želite videti ne matere ne očeta ali pa nobenega od njiju. V drugih primerih pa se ne moremo nehati praskati. Za vse to so kriva nihanja razpoloženja, ki jih večinoma povzročajo ti prekleti hormoni. Biti moramo na voljo na način, ki ga spoštujemo in sprejemamo: dovolj je samostojen, da lahko ureja določene zadeve in stvari, ni pa še dovolj samostojen, da bi to počel popolnoma neodvisno od staršev. V mladostniških letih se že pojavlja občutek odtujenosti, zato mu moramo biti partner in mu nuditi vso podporo, kot smo mu jo, ko se je učil hoditi. Ko nam sporoča, da nas potrebuje, da se želi povezati, moramo biti z vso pozornostjo ob njem, in če se spet oddalji, tega ne smemo jemati osebno ter sprejeti, da je to del odraščanja.
Poslušajte brez obsojanja
Ko otrok pride k nam in se želi pogovarjati, je naša naloga, da mu prisluhnemo. To velja za oba starša. Ne igrajmo vloge dobrega – slabega policista, oba poslušajmo mirno, razumevajoče, odkrito, brez vmešavanja ali komentarjev. Morda ne potrebuje našega nasveta, morda želi le izpovedati svoja čustva.
Samo pozitivno!
Morda se otrok oddaljuje od nas, ker vedno vse vidimo črno, ker se ves čas pritožujemo in ker je to nadvse obremenjujoče. Potrudimo se – oba starša – videti dobro in lepo ter se ne obremenjevati s stvarmi, ki jih ne moremo spremeniti. Če bomo nenehno pesimistični, se nas bo otrok izogibal, kot se mačka izogiba vroči peči, ali pa bo sam postal depresiven in razpoložen.
Nehajte pridigati!
Priznajmo, da učenje z delom pri njih resnično deluje. To je veliko bolj učinkovito kot „mama ali oče sta ti rekla”. Ko otrok prekrši pravilo, ve, da bo sledila posledica. Popolnoma nepotrebno je, da mu dodatno umivamo glavo, verjetno se že zaradi tega počuti strašno slabo. Če je težava resna in se je treba o njej pogovoriti, to storite mirno in umirjeno ter poskušajte poudariti, kaj se je iz dogodka naučil, kaj bi naslednjič, če bi bil v podobni situaciji, naredil drugače. Vendar mu ne smemo polagati odgovora v usta! Dajte mu vedeti, da ni ničesar, s čimer ne bi mogel priti k nam. Če ima kakšno vprašanje, obljubimo, da mu bomo nanj odgovorili po najboljših močeh, vendar mu ne bomo govorili, kaj naj stori, temveč mu lahko svetujemo le, če nas za to izrecno prosi.
