V življenju so stvari, ki jih lahko jemljemo rahlo, o katerih se lahko šalimo in dopuščamo norčije, hkrati pa moramo v določenih situacijah in okoljih ravnati kot odgovorni odrasli, sprejemati odločitve in izpolnjevati svoje obveznosti. Vendar pa obstajajo ljudje, ki se navadno izognejo vsemu temu in obožujejo otročje vedenje.
ilustracija
Fotó: pixabay.com
Ohlapnost proti nezanesljivosti Pojav, pogovorno znan kot “sindrom norca”, je pravzaprav precej zapleten, metaforično ime pa povzema vedenje, ki se mnogim zdi znano.
– V tem primeru govorimo o nekakšnem izogibanju odgovornosti, trivializirajočemu odnosu, ko oseba ne prevzema preveč odgovornosti za svoja dejanja, se stvari loteva sproščeno in se življenja v bistvu loteva tako, kot da »se bo že zgodilo«. Mnogi ljudje so zato radi v njihovi družbi, ker so lahkotni in veseli, druga stran pa je, da se nanje v resnih zadevah ne gre zanesti ali jim zaupati – pojasnjuje Bálint Sarkadi, klinični psiholog in psihoterapevt. – Običajno zamujajo, pozabijo, o čem smo se z njimi pogovarjali, omalovažujejo težave, niso nujno zanesljivi in obravnavajo številne kritike in konflikte, kot da niso pomembni. Pogosto uporabljajo izgovore ali poskušajo resne situacije odvrniti s humorjem ali neumnostjo, da bi se izognili soočenju s posledicami. Navada izogibanja odgovornosti in njenega banaliziranja se nanaša na idejo, da se lahko zgodi karkoli, glavno je, da zadevna oseba lahko živi in obstaja svobodno.
Zaslediti ga je mogoče v otroštvu.
Na naše vedenje vpliva nešteto stvari v sedanjosti, a večina dejavnikov izvira iz otroštva. »Sindrom norca« je na primer odvisen od tega, koliko možnosti je imel mladostnik, da stvari počne samostojno. Se pravi, ste dobili manjše in nato večje naloge, ki jih lahko odgovorno opravljate in na rezultate katerih ste lahko ponosni?
– V idealnem primeru bi bilo kot starši pomembno, da svojim otrokom pomagamo le toliko, kolikor potrebujejo, poudarja strokovnjakinja. – To pomeni, da nalog ne rešujemo namesto njih, ampak jih pri njih podpiramo. Povedano s preprostim primerom: če je na kuhinjskem pultu kozarec z vodo, iz katerega bi rad pil vaš malček, a ga ne doseže, je bolje, da mu ga ne daste, ampak ga potisnite na rob pulta, od koder ga lahko vzame. Na ta način lahko otrok doživi, da je nečesa sposoben, kar poveča njegov občutek kompetentnosti. V nekaterih družinah pa starši pretiravajo s potrebami svojih otrok, kar nevede ovira ali celo onemogoča razvoj kompetenc. Ker oče in mama naredita vse namesto njih, ni treba, da bi prevzeli odgovornost ali se celo naučili, kaj to pomeni. Potem so tu še preveč nadzorujoči ali pretirano zaščitniški starši, za katerimi se malček lahko skrije. Namesto tega poskrbijo za vse, kar pa, čeprav želijo zagotoviti zaščito, dolgoročno povzroči več škode. Vsi ti dejavniki in izkušnje lahko povečajo možnost za razvoj vedenja in osebnosti, ki se izogibajo odgovornosti.
Otročjega vedenja ni nemogoče spremeniti.
Po besedah psihologinje je to vedenje lahko do neke mere koristno in pozitivno. Na primer, ko oseba nima vpliva na dano situacijo, ker je odvisna od dejavnikov zunaj nje. V takšnih primerih vam lahko banaliziranje in izogibanje odgovornosti pomaga pri soočanju s situacijo. Če pa je vse naše življenje o tem, potem smo lahko v marsičem slabši.
– Če se nekdo želi spremeniti, je vredno raziskati, kaj je pripeljalo do trivializirajočega, izogibajočega se odgovornosti odnosa, kako se je lahko razvil, zakaj je bilo to vedenje lahko koristno zanj v preteklosti in zakaj ni praktično v sedanjosti? Priporočljivo je, da to osvetlite s pomočjo strokovnjaka, s katerim lahko tudi ugotovite, kako in po katerih stopnicah bi se lahko razvijali, na primer na področju odgovornosti. Ko se nekdo začne spuščati v situacije, v katerih še ni bil, stopi iz cone udobja v prostor, kjer ga čaka samospoznavanje, ki ni vedno enostavno, a se bo prej ali slej končalo z osebnim razvojem, povzema psihoterapevtka.
Je to infantilizem?
Pojav je v nekem smislu povezan z infantilizmom, to je psihološkim stanjem, ko čustveno reagiranje ali način razmišljanja odraslega ni primeren starosti, temveč je na otroški ravni. To se lahko kaže v izogibanju odgovornosti, čustveni odvisnosti, pretirani naivnosti ali nerealnih pričakovanjih. Takšni ljudje imajo velik vpliv tudi na svoje okolje, predvsem v tesnih odnosih in dinamiki na delovnem mestu. Vzroki za nastanek
Je to infantilizem?
Pojav je v nekem smislu povezan z infantilizmom, to je psihološkim stanjem, ko čustveno reagiranje ali način razmišljanja odraslega ni primeren starosti, temveč je na otroški ravni. To se lahko kaže v izogibanju odgovornosti, čustveni odvisnosti, pretirani naivnosti ali nerealnih pričakovanjih. Takšni ljudje imajo velik vpliv tudi na svoje okolje, predvsem v tesnih odnosih in dinamiki na delovnem mestu. Vzroki za njen nastanek so različni in ne predstavlja vedno problema, če pa že, ima lahko naslednje posledice: Okolje se lahko počuti odgovorno namesto prizadete osebe, kar ustvarja čustveno in psihično obremenitev. Običajno je, da en partner v razmerju nenehno deluje kot “starš”.
Če nekdo redno odklanja odgovornost ali banalizira težave, lahko povzroči izgubo zaupanja v druge.
Če posameznik ne prevzame odgovornosti za svoje odločitve, bodo morali namesto njega težave reševati tisti okoli njega.
Izogibanje odgovornosti in banaliziranje težav lahko deluje tudi kot orodje manipulacije, na primer, ko se oseba dosledno postavlja v pasivno, podrejeno vlogo, da bi od drugih pridobila pomoč ali sočutje.
Družinski člani in prijatelji se lahko dolgoročno naveličajo nenehnega kompenziranja vedenja prizadete osebe. To lahko privede do razdalje in prekinitve odnosa.
