Victoria Wall, 32 let, je pred dvema letoma rodila malega Seba, ki so ga po rojstvu priključili na respirator. Ultrazvočni pregled pet dni starega otroka je pokazal, da ima na možganih cisto. Čeprav je bila Victoria prestrašena, so jo pomirili, da cista ne bo ovirala njegove rasti.
Toda v naslednjih mesecih je mati pri otroku opazila znake, ki se ji niso zdeli normalni. Pri šestih mesecih Seb ni mogel sedeti, ne da bi se prevrnil, in ni mogel jesti trdne hrane. Pri devetih mesecih je nenadoma dobil hude krče in ni hotel nehati jokati. Victoria je bila prepričana, da je nekaj narobe.
Otroka je odpeljala k zdravniku, ki mu je predpisal antibiotike, češ da ima virusno okužbo. Vendar zdravilo ni pomagalo in Seb je imel še en napad, zaradi katerega so ga odpeljali na urgenco. Tam pa so mami povedali, da z otrokom ni nič narobe. Nato ga je odpeljala k splošnemu zdravniku, ki ju je prav tako poslal domov. Več kot dva tedna po pojavu simptomov se je Viktorija vrnila na urgenco, kjer so se zdravniki končno strinjali, da Seba sprejmejo v bolnišnico.
“Nato so opravili krvni test in ugotovili, da ni nič narobe. Rekla sem jim, da ne bom šla domov, dokler mu ne bodo pregledali glave, saj sem vedela, da ima cisto. Poskušali so me pretentati, češ da gre trenutno zdravstveno stanje pripisati podaljšani reakciji na virusno okužbo. Na prigovarjanje se otroka le pregledali, da bi me pomirili. In glej, izkazalo se je, da ima Seb hidrocefalus.«
Hidrocefalus, znan tudi kot “vodenica”, je stanje, pri katerem se v možganih nabira tekočina, ki povzroča pritisk in nato poškodbe lobanje. Eden najpomembnejših simptomov je hitro rastoča glava, pogosto ga spremljajo številni drugi simptomi, kot so bruhanje, nemir, zaspanost, slab apetit, sijoča koža na glavi z vidnimi žilami, navzdol obrnjene oči in nazadovanje otrokovih sposobnosti. Če pritiska ne odpravimo, lahko pride do motenj v normalni rasti in razvoju možganov ter do trajnih poškodb možganov, ki so lahko tudi usodne.
Na srečo so bolezen odkrili, še preden je Seb utrpel večje poškodbe možganov. Victoria se spominja trenutka, ko je izvedela za diagnozo: »Veliko ljudi za to bolezen še nikoli ni slišalo. Postavili so diagnozo, ki je nisem razumela. Spomnim se, da sem poklicala svojo mamo, da bi ji povedala, vendar imena bolezni nisem znala niti izgovoriti. Veliko sem brala o otroških boleznih in mislila sem, da me preveč skrbi za vsako malenkost, a očitno ni bilo tako. Ko sem prebrala, da je bolezen neozdravljiva in da bo trajala vse življenje, me je to šokiralo. Molila sem k Bogu, da to naj temu ne bo tako.”
ilustracija
Fotó: pixabay.com
Seb je bil naslednji dan naročen na nujno operacijo možganov. V šestih tednih je imel še štiri operacije. Zdaj ima v glavi vsajen šant, ki odvaja odvečno vodo iz njegove majhne lobanje.
