Družina je na obisku ali k družini pridejo gostje. Bližnji in daljni sorodniki, družinski prijatelji, znanci. Že ob vstopu na vrata pozdrav spremlja poljub. Za očeta, mamo, otroke. Znana situacija? Kako ste se kot otrok počutili v takih situacijah? Milo rečeno, neprijetno? Dobro je vedeti, da vaš otrok ni nič drugačen. Life.hu prikazuje težave s tem.
ilustracija
Fotó: pixabay.com
Veliko poljubljanja ni dobro za otroke
Gost vstopi skozi vrata, hkrati pa stopi v vaš osebni prostor, vas je že poljubil, po možnosti na obraz, vas uščipnil v obraz, se posmehoval kot objem in ni razumel, zakaj se umikate? Če ste se poskušali upreti, ne poljubiti, so vam starši rekli, da ste vljudni in daste dva poljuba očetu, mami, teti Juliski in stricu Gézi? Če se še vedno niso hoteli „poljubiti”, so povedali vsemogočim slabim in nevzgojenim otrokom, ki ne marajo družine, sorodnikov, nikogar in si sploh ne zaslužijo darila, ki so jim ga prinesli? Ste morali dati poljub v zameno za božično ali rojstnodnevno darilo?
Niste sami, mnogi smo v otroštvu izkusili, da naše mnenje ni pomembno, vsak nas lahko po mili volji otipava in poljublja in s tem se moramo sprijazniti.
Če ne zaradi drugega, pa zaradi tega, kar ste morali doživeti, dobro premislite, preden otroku rečete, naj da mamo poljubček. Če pa to ni dovolj – saj ste tudi vi to preživeli – je tu še nekaj argumentov in dejstev, ki kažejo, zakaj je škodljivo, da se vaš malček poljublja in crklja s srečno-nesrečno.
Izraz ljubezni, nepogrešljiv del zahvale
Poljubi in objemi med družinskimi člani so naravni, lahko so znak ljubezni in vsak član družine si želi čutiti ljubezen drugega, še posebej ko gre za otroke. Hkrati pa kljub njegovi volji ne moremo objeti ali poljubiti odrasle osebe, niti otroka, ne glede na to, kako močno želimo izraziti svoja čustva do nečakinje, nečaka ali krščenca. So otroci – tako kot odrasli – ki poljubov ne delijo tako velikodušno in jim je neprijetno zaradi prevelike bližine, svojo ljubezen izražajo na drugačen način.Vendar odrasli sorodniki pogosto zelo težko sprejmejo, ko se otrok umakne, beži, noče vstopiti v vaš osebni prostor.
Na drugi strani pa so starši, ki si želijo, da bi bil njihov otrok pred sorodniki in prijatelji kar se da lepo vzgojen, in kaj je lahko bolj nevljudno, če otrok ne pozdravi? Ker je govora o tem, je poljubljanje in objemanje v naši kulturi postalo skoraj samodejni del pozdravljanja, večgeneracijska tradicija, ki je ožja družina noče ali pa si je ne upa spremeniti. Namesto tega se otroku pove, da naj ji dovoli, če ga mati želi poljubiti. Toda zakaj je to potrebno? Zakaj ne bi otroku zaupali, koga želi poljubiti, čigave objeme in božanja prenaša in čigave ne?
Bodite hvaležni za darilo … in plačajte ceno!
Pride že dolgo videni – ali morda nikoli – videni stric z ogromno darilno škatlo v roki, oče in mama sta vesela, otrok, ki ga še nikoli v življenju ni srečal, je manj navdušen. Očitno se umakne neznancu, a že prejme navodilo:
Ali ne poznaš strica Béla, spoznala sta se, ko si bila stara samo dve leti, no, daj mu dva poljuba, poglej, prinesel je darilo
reče mati, medtem ko se stric Béla na široko nasmehne in ponudi darilo, a ga ne. „No, kaj rečemo, ko prejmemo darilo? In morda si zaslužim tudi poljub”- se stric povedno nasmehne, odobravajoči izraz staršev je le češnja na torti; in otrok je prisiljen-nehote, naredi, kar sam ne bi, poljubi človeka, ki mu je tujec, saj je to cena darila. Spada med darila, za katera je bilo do tedaj znano, da jih nesebično podarjamo drugim iz ljubezni. Po njihovem ne: v zameno za darilo moraš dati delček sebe.
Kaj ima objemanje strica opraviti s spolno vzgojo?
Otrok že kot novorojenček potrebuje telesni stik z mamo in očetom, je tako rekoč del njegove eksistence in bo zanj pomemben tudi kasneje. Kjer generacije živijo skupaj, lahko postane naravno, da otroka babica objame in poljubi. Toda zunaj ožjega kroga otroka ne bi smeli več siliti, da bi komur koli dovolil fizično bližino.
Otrok čuti, s kom želi komunicirati in s kom ne, in za to ima svoje, nesporne razloge. Navsezadnje ima vsak pravico razpolagati s svojim telesom. Škoda, da mnogi to vedo le v teoriji, v praksi pa tega ne znajo izvajati, eden od razlogov je tudi ta, da so jih v otroštvu nehote „naučili”, da ne znajo reči ne. Z drugimi besedami, če se ga kdo hoče dotakniti, poljubiti, močno objeti, mu mora to dovoliti, tudi če mu je neprijetno ali neprijetno, ker če se tega ne želi, potem je slab otrok, ki mu očitno manjka ljubezni. . Že v zrelih letihrazvije zavest, da ne more reči ne, da mora drugim pustiti, da razpolagajo z njegovim telesom, da drugi odločajo, kaj je dobro zanj, da lahko z njim počnejo, kar hočejo, saj je le tako lahko dober človeka, takšnega ga sprejemajo takšnega, kot je.
Po mnenju strokovnjakov ima pri partnerskih odnosih veliko vlogo to, ali je oseba sposobna reči ne nasilni stranki ali dovoliti, da se stvari zgodijo njej ali njej, ne da bi se učinkovito uprla fizični in psihični zlorabi.
Za osebnostni razvoj je zelo škodljiv tudi podarjeni poljub, če ga otrok ne plača prostovoljno, ne iz srca, ampak le kot obveznost, kot je cena prejetega predmeta, bodisi starim staršem bodisi nekdo drug. Na ta način ni samo vgravirano, da nič, čustva in ljubezen niso zastonj, ampak tudi, da če nekaj dobiš, moraš to plačati s svojim telesom. Za prijaznost, za prijazno besedo, za ljubezen, za priznanje, na splošno, biti upoštevan, biti nekomu pomemben.
Nadzor prostora
Študijo vesoljskega sabblinga pripisujemo ameriškemu raziskovalcu Edwardu T. Hallu, ki beleži interakcijski pomen naslednjih vrst razdalje.
Zaupna in intimna razdalja: znaša med 0-0,5 metra. Za intimno bližino se šteje razdalja, manjša od 25 centimetrov med dvema osebama, za zaupno razdaljo med partnerjema pa 25-50 centimetrov. Znotraj pol metra lahko slišita šepet drug drugega, zavohata vonj drug drugega in se celo dotakneta.
Osebna razdalja: med 0,5 in 1,2 metra. Takšna razdalja je še vedno primerna za pogovor o zaupnih, osebnih temah.
Socialna razdalja: 1,2-3,0 metra. Primerno za razprave o uradnih temah in vljudnostne pogovore pri normalni glasnosti.
Javna razdalja: 3,6-7,5 metrov. Prostor, primeren za predavanja in javne govore, v katerem se razume le glasen govor.
Kaj storiti, da poljubljanje ne bo obvezno?
Obstajajo družine, kjer je poljub staršev na usta naraven in ostane v odrasli dobi. Kolikor družin, toliko običajev. Vsekakor pa je vredno lastnega otroka naučiti, da poljubljanje pomeni intimnost, zato ne sme nikogar poljubiti na usta in tudi nihče ne more poljubiti njega.
Z vidika otrokovega zdravega duševnega in spolnega razvoja je zelo pomembno, da ga ne prisilimo k objemanju in poljubljanju družinskih članov, niti tega ne toleriramo od sorodnikov in prijateljev. Stojmo ji ob strani, zaščitimo njene interese in ji pustimo, da sama pove, kje so njene meje, naučimo jo, da je njeno telo samo njeno in če nekdo vstopi v njen osebni prostor, lahko reče ne. Tudi če gre za dedka ali babico, tudi če sta užaljena. Če si otrok ne želi bolj intimnega pristopa, naj bo dovolj že pozdrav in vsi odrasli bodo to sprejeli. Otrok bi moral imeti pravico reči, da do sedaj in nič več!
Če malček po stisku tako želenega dojenčka želi skočiti očku za vrat, skoči, če pa se je želel samo zahvaliti, potem od njega ne smemo zahtevati, da takoj objame in poljubi tistega, ki ga je pripeljal, samo zato, ker dobil darilo. Pomembno je, da veste, da je darilo vedno nesebično, spodobi se zahvaliti, vendar se hvaležnost lahko konča, presenečenja vam ni treba plačati ali vrniti, če ne čutite, da bi to storili. po lastni volji.
Najpomembneje je, da lastnemu otroku vedno stojimo ob strani, in če je deležen odklonilnih komentarjev, češ da je neprimeren, nehvaležen, nevzgojen ali nevzgojen, se postavimo zanj, ga podpremo in potrdimo, da je naredil. prava odločitev. Nespoštljivim sorodnikom razložimo, da poljubljanje pri nas ni obvezno.
