Metoda in začetne ugotovitve
Raziskovalci so uporabili podatke iz dolgoročnega španskega projekta INMA, ki spremlja zdravje in razvoj otrok od nosečnosti do šestega ali sedmega leta starosti. Od skoraj 1900 vključenih družin jih je 52,3 % kdaj imelo hišnega ljubljenčka. Najpogostejši hišni ljubljenčki so bili psi (19,1 %), mačke (8,7 %), ptice (14,8 %) in druge živali, kot so hrčki, zajci, želve in ribe (28,6 %).
Začetna analiza je pokazala presenetljiv rezultat – otroci, ki niso nikoli živeli s hišnim ljubljenčkom, so imeli najboljše kazalnike duševnega zdravja. Ko pa so raziskovalci v izračun vključili še druge dejavnike, kot so družbeni status, spol, starost in kraj bivanja, je ta razlika izginila. Ni bilo jasne razlike med otroki brez hišnih ljubljenčkov in tistimi, ki so stalno ali občasno živeli z živalmi.
Vpliv vrste živali
Ena od specifičnih ugotovitev se nanaša na mačke. Študija je ugotovila, da je bilo življenje z mačko pri štirih ali petih letih povezano z več težavami z duševnim zdravjem pri otrocih. Vendar raziskovalci opozarjajo, da to ne dokazuje vzročno-posledične povezave, saj bi na rezultate lahko vplivali tudi drugi dejavniki, ki niso bili izmerjeni.
Kot možne razlage navajajo način komunikacije mačk z ljudmi in razloge, zakaj jih družine izberejo. Omenjena je tudi majhna možna povezava s toksoplazmozo. To je okužba, ki je pogostejša pri mačkah, v nekaterih študijah pa so jo povezali z vedenjskimi spremembami in motnjami, kot sta bipolarna motnja in shizofrenija.
Po drugi strani pa so zaščitni učinek opazili pri otrocih, ki so stalno živeli z živalmi, kot so hrčki, kunci, želve ali ribe. Zdi se, da ima življenje s temi živalmi v zgodnjem otroštvu pozitiven učinek tako na dečke kot na deklice.
Čustvena podpora in razvoj spretnosti
Hišni ljubljenčki lahko igrajo pomembno vlogo v otrokovem čustvenem svetu. Vez z živaljo nudi udobje in priložnost za razvoj socialnih in čustvenih spretnosti. Življenje s hišnim ljubljenčkom lahko otrokom pomaga, da se naučijo obvladovati svoja čustva in se umiriti, razvijejo odgovornost in empatijo ter bolje razumejo neverbalno komunikacijo.
Z nego hišnega ljubljenčka otroci vadijo tudi prosocialno vedenje in najdejo udobje, ko staršev ali skrbnikov ni v bližini, skupni interesi pa lahko okrepijo družinske vezi. Znanstveniki domnevajo, da lahko manjše živali, kot so ribe, želve in hrčki, nudijo stabilne in preproste priložnosti za učenje odgovornosti, empatije in samokontrole.
Pomen doslednosti v odnosih
ilustracija
Photo: pixabay.com
Študija je tudi ugotovila, da so otroci, ki so ves čas živeli z majhnimi živalmi, kot so hrčki, zajci ali ribe, dosegali boljše rezultate kot tisti, ki so imeli z njimi le občasen stik. To kaže, da je lahko dolgoročen odnos z živaljo bolj koristen, čeprav avtorji študije poudarjajo, da je potrebnih več raziskav, da bi razumeli natančne razloge.
Ugotovitve za pse in ptice so bile manj jasne. Avtorji pojasnjujejo, da je eden od razlogov ta, da se je študija osredotočila na zelo zgodnje otroštvo, obdobje, ko čustvene vezi z živaljo morda še niso v celoti oblikovane.
Kaj to pomeni za starše?
Ali to pomeni, da bi morali imeti hišnega ljubljenčka? Ne nujno. Študija ne dokazuje, da bo lastništvo hišnega ljubljenčka preprečilo težave z duševnim zdravjem, niti ne priporoča določene vrste živali kot boljše za otrokovo dobro počutje.
Predvsem pa ugotovitve kažejo, da je pomembna narava odnosa med otrokom in živaljo, prav tako otrokova starost in splošno družinsko okolje. Raziskovalci poudarjajo, da je potrebnih več študij, ki bi spremljale starejše otroke in razvoj njihovega odnosa s hišnimi ljubljenčki v daljšem obdobju.
Za starše, ki razmišljajo o novem članu družine, so ti rezultati opomnik. Žival je treba pridobiti, ker se ujema z dinamiko gospodinjstva, in ne kot orodje za izboljšanje otrokovega duševnega zdravja.
© Vecer.mk, pravice do besedila pripadajo uredništvu
