Princesa Katarina, stara 43 let, ki se med remisijo raka počasi in vztrajno vrača v javno življenje in delo, je dejala, da se od bolnikov pričakuje, da bodo »še naprej pridobivali zagon in se vrnili v normalno stanje«. (V remisiji so rakave celice tako majhne, da jih nobeno diagnostično orodje ne more zlahka zaznati.)
ilustracija
Photo: pixabay.com
Razkrila je tudi, da je kot del procesa okrevanja poskusila akupunkturo – tradicionalno kitajsko medicinsko prakso, ki vključuje vstavljanje tankih igel v določene dele telesa za spodbujanje celjenja in lajšanje bolečin.
Vojvodinjine globoko osebne besede so prišle, ko se je srečala z drugimi bolniki v onkološkem centru bolnišnice Colchester in posadila vrtnice na vrtu, ustvarjenem za pomoč obiskovalcem pri iskanju miru.
Vojvodinja Catherine je svojo diagnozo raka opisala kot življenjsko spremenljivko, svoje zdravljenje in okrevanje pa kot vrtiljak smrti. Govorila je o pomenu celostnega pristopa »telo, um in duh«. Večkrat je poudarila pomen tega, da pacienti in njihove družine med boleznijo najdejo podporo, in dejala, da to pogosto ni lahko doseči.
V pogovoru s pacienti in prostovoljci v centru je dejala: »Ko končate zdravljenje, obstaja cela faza, v kateri vsi pričakujejo, da boste ozdraveli – pojdite! Ampak to sploh ne drži. Pokažete pogum in stoicizem. Potem, ko se zdravljenje konča, se lahko vrnete v normalno stanje,« vendar je resnica, da je naslednja faza veliko bolj zapletena. Niste nujno več na kliničnem zdravljenju, vendar ne morete normalno funkcionirati doma, kot ste nekoč.
Obisk je vojvodinji omogočil najbolj oseben in celovit vpogled v lastno izkušnjo doslej, večkrat se je sklicevala na lastno slabo zdravje, hkrati pa je pokazala sočutje do drugih pacientov in njihovih družin.
»To spremeni življenje vsakomur,« je dejala. »Od začetne diagnoze pa vse do obdobja po zdravljenju je to izkušnja, ki spremeni življenje tako za pacienta kot za njegovo družino. In včasih je resnično neprepoznana, ne ceniš je nujno, še posebej, ko ti prvič [postavijo diagnozo]. To je čas, ki ima nate velik vpliv. Najti moraš svojo novo normalnost in to traja nekaj časa … in to je kot vrtiljak smrti, ni ravna črta, kot bi pričakovali. Toda realnost je, da ni tako, preživljaš težke čase. In imeti takšen kraj, kjer imaš podporno mrežo, pa naj bo to ustvarjalnost, petje, vrtnarjenje, karkoli že je, je tako dragoceno in super je, da jo ima ta skupnost.«
